Včeraj sem ob cesti opazila reklamni pano, na katerem piše narejeno z ljubeznijo, pod tem stavkom pa je vilica, na kateri je naboden zvit kos šunke. Reklama je seveda za neke mesnine, katerih niti ne bom omenjala.
Zamislila sem se, kje je tukaj ljubezen in kako ljudje napačno dojemamo ljubezen.
Je ljubezen to, da imamo živali zaprte na pol kvadratnega metra, da se ne morejo niti normalno pretegniti, da v svojem kratkem življenju ne vidijo niti sončne svetlobe, da ne uživajo v vseh lepotah narave, ji jim je bila namenjena, da niso deležni sočutja, prijateljstva in ljubezni?
Je ljubezen to, da jim omrtvičiš živčevje z elktrošokom in jih nato žive razrežeš (dokazano 
je namreč, da jim z elektrošokom le odvzamemo zmožnost odzivanja na bolečine, čutijo jih pa normalno)?
Je ljubezen to, da spravljamo v svoja telesa trohneče meso umorjene živali, ki je tik pred smrtjo doživela neznanski strah in strašne muke? Je to ljubezen do nas samih?
Mislim, da nas čaka še zelo dolga pot, začeti pa moramo pri sebi. Najprej se moramo sprejeti take kot smo, se brezpogojno ljubiti in šele takrat bomo zmožni ljubiti druge. Pa ne le ljudi, temveč vsako živo bitje na planetu, vsak delček našega planeta. Takrat bomo imeli živali za svoje prijateljice, ne za hrano.
spoštujem vse, tudi tiste, ki jejo meso, saj je to njihova izbira, njihova pot. Verjamem, da vsakega posameznika usmeri življenje na pravo pot.
Najprej zelo nežno, potem pa vedno bolj na glas. Kdaj slišimo kaj je tista prava pot, pa je odvisno od nas, kako globoko še spimo.
Vsem nam želim čim hitrejše zbujanje.
Tajča
