Ko sem nekaj ur skupaj poslušala, da so drevesa čuteča bitja, se nikakor nisem zavedala, kakšen vpliv oz kakšno vlogo bodo imela v mojem življenju.
Nisem si predstavljala, kaj se bo na delavnici Avra narave dogajalo in na kaj naj bom pozorna naslednjih 14 dni. Zavedam se, da mi je mojster pomagal odpreti določene kanale, oz povezave, ki so do sedaj globoko spale.
Doživela sem posebno izkušnjo z drevesom, s čutečim bitjem, ki mi je dalo nekaj, kar nisem nikoli pričakovala . Vem, da je to darilo posebnega bitja…
Po končani delavnici sem se naslednji dan odpravila v isti park, da preživim nekaj trenutkov z njimi in da naredim kakšno sliko.
Predno sem vstopila med drevesa, sem se vsem drevesom zahvalila da lahko hodim med njimi in da me sprejmejo med sebe.
Med njimi sem hodila kot mesečnik, z glavo obrnjeno proti krošnjam in jih nagovarjala, kako mogočna bitja so. Nikoli jih nisem videla v taki mogočnosti in v taki luči. Spomnila sem se besed mojega mojstra, ki pravi, da je lahko rešitev čisto blizu nas, samo nam nič ne pomaga, če je ne vidimo. Ta čuteča bitja so ves čas okoli nas in le čakajo, da prepoznamo v njih vso čutečnost, mogočnost in povezavo med nebom in zemljo. In ko to prepoznamo, lahko preko njih čistimo svoje najglobje rane, se lahko s tem, ko se naslonimo na njih in postanemo eno z njimi, polnimo z univerzalno svetlobo.
Kako mogočne trenutke sem doživljala, ko sem stopila v objem dreves, katerih krošnja je segala do mojega pasu, da sem se morala skloniti, da sem bila z njimi v čvrstem objemu. In tako sem hodila od enega, do drugega in zdi se mi, da so me polnili s svojo energijo in mi kazali pot do Mojega drevesa. Ko sem ga zagledala od daleč, me je k njemu pritegnila tako močna energija, da sem v mislih tekla k njemu mimo vseh ostalih dreves. Očaral me je s svojimi izboklinami in drugačnostjo. Tudi jaz sem drugačna od drugih, ne želim hoditi po poti, po kateri hodijo vsi. Slikala sem ga, saj sem ga želela imeti ob sebi tudi kadar nisem fizično z njim. Čisti občutek sreče. Ko sem se nanj naslonila in si predstavljala, da so moja stopala njegove korenine in da sega moja glava vse do vrha krošnje, so se iz mene vlile solze. Nisem vedela kaj pomenijo, pustila sem, da tečejo. Začutila sem, da je to moje drevo, da jokava oba. On, ker je začutil, da sem prepoznala kdo drevesa so in kako nam lahko pomagajo, če le vidimo luč in svetlobo v njih in jaz, ker sem si dovolila, da iz mene odteče stara bolečina, bolečina, ki je od majhnega nisem znala spustiti iz sebe. Čistilo se je moje srce.
In tako sem se pod njega ulegla, naslonila glavo na njegovo korenino kot na blazino in jokala. Priletel je še ptiček, ki je v meni začutil povezavo z vsemi bitji, se mi usedel poleg glave in se začel igrati z mojimi lasmi.
Naj nam drevesa ne bodo samoumevna, prosimo jih, da lahko stopimo v njihov objem. Ko se naslonimo na drevo, si predstavljajmo, da so naše noge njihove korenine in naša glava lahko predstavlja vrh krošnje. Skozi nas lahko teče univerzalna energija, ki nas čisti skozi stopala v zemljo.
Pojma nimam kam vse me bo ponesla ta izkušnja z drevesi, vem pa, da me čaka še veliko nenavadnih dogodkov, tako kot vse vas. Samo prepoznati jih moramo in jim pustiti, da se zgodijo.
Svoje nove občutke delim z vami zato, da bo morda kdo začutil, da so lahko drevesa čuteča bitja, naši veliki učitelji.
Hvala Avinashiju za čudovito delavnico Aura Zemlje.
