Uf, res je težko stopiti ven iz cone udobja. In če veš, da moraš zopet preko velikega strahu, da lahko prideš do nečesa večjega, boljšega in da življenje izkusiš v vsej njegovi luči?
Najbolj sem prepoznala kakšen užitek te čaka po velikanskem strahu, ki sem ga doživela 4000 m nad tlemi v letalu, tik pred skokom s tandemom. Takrat sem resnično samo zaupala Univerzumu, da bo vse ok in nekaj sekund za predajo, ko sem s hitrostjo 200/h letela, sem bila neverjetno nagrajena. Občutek svobode, biti tukaj in zdaj in čisti užitek.
Ta izkušnja me je vodila čez velik strah, ko sem se odločila končati 14 letno razmerje s svojim največjim življenjskim učiteljem. Dolgo časa sem se učila… Zdaj šele prepoznavam, da se nisem znala postaviti zase, da nisem znala dovolj odločno in razumljivo reči dovolj vsej negativni energiji, ki sem jo sprejemala. Vse sem tlačila vase in pred to energijo bežala. V sebi sem imela občutek, da iz veze pri treh otrocih ne moreš kar zbežati. In nisem. Iskala sem učitelje, ki bi nama lahko pomagali in od vsakega sva se nekaj naučila in prepoznala sem, da sem ravno zaradi partnerja rastla.
Leta in leta so se odvijale iste situacije, sicer manj pogosto in vedno malce manj intenzivno, vendar se je moja posoda potrpljenja polnila in polnila, dokler ni bila tako polna, da je zadnji izbruh jeze in dretja zlezel čez rob, dokler nisem prepoznala, da si takega življenja ne želim več, saj sem po poti zapirala vsa svoja čustva in mu nisem bila sposobna vračati tistega, kar si vsak par v partnerstvu želi.
Zavedam se, da sta v paru vedno odgovorna oba partnerja. Sama sem s svojo šibkejšo energijo omogočala oz. dopuščala vedenje, ki je po mojem mnenju nesprejemljivo za ljubeč partnerski odnos.
Večkrat sem v najini zvezi hotela prekiniti razmerje, vendar za ta korak nikoli nisem imela dovolj energije ali poguma.
Tokrat pa sem bila prepričana, da je to korak, ki ga moram narediti in za katerega imam dovolj poguma in energije.
Takoj, ko sem povedala svojo odločitev, da želim iti narazen, sem začutila povezavo s svojo dušo, nekakšen mir, saj sem po dolgem času začela poslušati sebe in obljubila sem si, da bo to sedaj moje vodilo. Postala sem samozavestna, odločna, točno sem vedela kam želim iti, začela sem izžarevati več ženske energije, ki sem jo vsa ta leta tlačila.
Ne vem, kaj mi bo prinesla prihodnost, vendar zaupam in vem, da ko ena vrata zaprem, se lahko odprejo nova vrata.
In vsekakor je bila to ena od mojih najtežjih odločitev v življenju. Težki trenutki, ko zapuščaš hišo, ki si jo ustvaril in vse lepe spomine, ki so istočasno nastajali.
To so trenutki, ki jih zmoreš narediti, če veš, da ti življenje lahko nudi tudi čudovite stvari, ki jih boš ravno zaradi teh malce slabših, še toliko bolj cenil. Istočasno pa želim otrokom pokazati, da v življenju ne smemo pristati na vse, da moramo poslušati svoje srce in dovoliti, da življenje res živiš in ne le preživiš.
Foto: Teja Blatnik