Objavljeno

Mnogi mislijo, da sem popolna

Zadnje čase ugotavljam, da večina mojih prijateljev, ne tistih najbližjih, ampak tistih, s katerimi se vidim nekajkrat letno in mojih znancev, s katerimi nismo tako močno povezani misli, da imam popolno življenje.
Družina, hiša, svoje podjetje, zdravje, do katerega sem prišla… Mislijo, da sem popolna na vseh področjih.
To me je resnično presenetilo. V meni je še vedno tista pridna punčka iz otroštva, ki je na vsakem koraku hotela ugajati staršem, da bi bila pohvaljena, vredna…
Verjetno se je vse začelo s stresnim obdobjem v osnovni šoli. Izgubila sem dedka in kanarčka. Začele so se slabe ocene, ki jih doma nisem upala povedati, ker ne bi bila več tako pridna… Sicer sem bila v osnovni šoli večinoma odlična, pa sem vedno imela nek strah doma povedati slabo oceno, saj se je moje prikrivanje nekajkrat po govorilnih urah končalo zelo slabo… In zato sem ves čas do sedaj ugajala drugim.

Lotila sem se vsake stvari, doma sem bila pravi “handy”, brez težav zalepim in zamenjam počeno zračnico na gumi, sestavim omare, prebelim stanovanje,… Vse, da bi bila dobra za druge. Vedno je bil DA za vse druge, vsakemu sem spekla torto za rojstni dan, samo da bi ugajala.

Potem pa mi je zdravje jasno pokazalo, da delam nekaj močno narobe. Pri prvih znakih, ki so me kar malo strašili, pomislila sem, da me je zadela blaga kap, saj sem zelo čudno čutila eno stran telesa, ključi in ostale stvari, ki sem jih držala v roki so mi leteli na tla, sem mislila, da je vse to posledica stresa. Imela sem dva majhna otroka enega za drugim, druga je bila še dojenčica, svojo firmo, delali smo hišo, kjer sem se večinoma jaz dogovarjala z mojstri in me velikokrat niso jemali resno, ker so pač pričakovali moškega…
Naslednji znak je bil hud in jasen znak, da moram spremeniti način življenja. Ko sem obležala v postelji, brez da bi lahko premikala polovico strani telesa, imela senco na možganih in dobila sum na multiplo sklerozo, se naredila vse spremembe, ki sem jih lahko na fizičnem nivoju in se popolnoma pozdravila. Izginila je tudi senca, za katero zdravniki pravijo, da ne izgine…
Pošteno sem padla, vendar sem našla moč, da sem se pobrala.

Čustveno na svojem področju še nisem delala sprememb. Mislila sem, da sem super, sicer me je ogromno stvari motilo predvsem v partnerstvu, kjer sem bila deležna ogromno neprimernih besed in nespoštovanja. To sem poslušala in kar prenašala, čeprav je partner na tak način “reševal” svoje težave in svoje izzive.

Ko sem tretjič rodila, sem se umaknila iz svoje firme. Preveč in za predolgo časa. Sledila je streznitev tudi na tem področju. Padec prodaje “super hrane”, saj so jo počasi začeli prodajati vsi, ter neprimerna oseba na direktorskem položaju. Ko je bilo vse že v katastrofalnem stanju, sem se povezala z Izo Login, ki mi je takoj ponudila pomoč, me povezala z Melito, ki zna rešiti še tako zavoženo podjetje. In smo splavali. S tem, da sem noro zaupala, da bo uspelo. Iskati sem začela izdelke, ki bi bili nekaj več in ki bi naše podjetje dvignilo. In sem jih našla. Liposomske vitamine, nad katerimi sem neverjetno navdušena. Ko sem videla na sebi, kakšne neverjetne učinke imajo, sem jih z vso svojo strastjo, začela ponujati vam. Če pomagajo meni, lahko tudi vam. In to je moja strast, da delam drugim dobro. Tukaj sem pošteno padla že drugič in se ponovno pobrala. Ko pokažeš voljo, ti priskočijo na pomoč tudi ljudje, katere marsikdo ne bi za pomoč niti prosil.

Saj ne da rada padam, samo očitno se tako največ naučim. Zdaj sem se odločila, da ne bom več padala, da bom upoštevala opozorilne znake.
No, tretji padec je bil, ko sem se po 14-ih letih partnerskega odnosa odločila zvezo končati. Da ne bo pomote, vsaj 12 let sem se močno trudila iz te veze narediti največ, iskala sem različne svetovalce, ki so nama pomagali, istočasno sva se oba razvijala, vsak na svoj način, v svoji hitrosti.
Ko sem ugotovila, da se ne smejim več, da mi življenje s svojim partnerjem ne nudi varnosti, udobja in sreče in ko sem pomislila, kaj bo, ko bodo otroci odšli od doma, sem prepoznala, da si takega odnosa in življenja nikakor ne želim.
Ko sem se odločila, da je čas, da se odselim, da na nek način razdrem družino in da začutim, kaj v resnici čutim in želim, je bilo to najbolj boleče obdobje v mojem življenju. Ko sem zvedela za multiplo, mi nikakor ni bilo tako težko. Tudi, ko bi kmalu izgubila podjetje ne. Na nek način sem tudi otrokom pokazala, da ne smemo v življenju sprejeti vse in da imamo vedno možnost izbire. Z bivšim partenrjem sva si bila noro dobra učitelja. Drug drugemu sva ogromno dala. Jaz sem se končno naučila postaviti zase in reči NE.
Pravzaprav sem prepoznala, da smo mi kreatorji in da vsak zase odloča kakšno življenje si v resnici želi. Veliko ljudi poznam, ki nikakor niso zadovoljni s svojim partnerskim odnosom, pa v njemu enostavno so, ker je tako precej lažje, ni potrebno delati sprememb in ni treba iti ven iz cone udobja, v neznano.
Pojma nisem imela kaj me čaka. Sem pa se odločila, da poslušam svoje srce. Da končno postanem zvesta sama sebi in da neham govoriti DA, da bi ugajala drugim.
Tisti dan, ko sem odhajala, so mi po licih noro divjale solze. Zapuščala sem dom, ki sem ga sama gradila, kjer sem večino omar sestavila sama, kjer sem pustila delček sebe. Otroci so pri obema enako časa, kar pomeni, da sem v enem mesecu, kar 15 dni sama. In ja, to je čas, ko na dan priplavajo vsi strahovi in vse bolečine, ki sem jih leta in leta tlačila v sebi, za katere ob treh otrocih in svojem podjetju nikakor nisem imela časa. In ko čas imaš, lahko priplavajo na plano in takrat se začne resnično delo samo s seboj.
Mnogo ljudi bere duhovno literaturo in jo dejansko znajo na pamet. Kdo pa jo resnično živi? Kdo je lahko miren le, ko meditira in kdo, ko se s celo družino odpravi na popotovanje ali dopust? Kdo lahko vse to znanje uporabi, ko te napadejo vsi strahovi?
S tem se moramo soočiti, kajti če živimo v iluziji, ne bomo nikdar resnično živeli svojega življenja.
Res mi je bilo težko, še vedno mi je, vendar veliko manj. Takrat grem v naravo, sama. Sploh se ne zavedamo, kako nam narava lahko pomaga pri čiščenju emocij. Velikokrat se mi zgodi, da tam dobim marsikateri odgovor.
In kar je najpomembnejše je to, da končno zopet svobodno diham, da se smejem in da okoli sebe nimam energije, ki me vleče navzdol. Ugotovila sem, da je bil to še zadnji, vendar zelo pomemben korak, ki sem ga morala narediti, sicer bi mi se mi zopet pojavila bolezen. Saj veste, čustva so najpogostejši razlog za bolezni.

Kdo torej pravi, da sem popolna?
Sem popolnoma nepopolna, vendar se vsakič ko padem, poberem. Upam si narediti stvari, ki si jih drugi ne. Uživala sem v skoku s padalom, noro rada plezam, rada preizkušam nove dogodke in tako mi življenje prinaša nekaj več. Velikokrat grem ven iz cone udobja. Pa ne, da bi mi bilo na začetku tako všeč, vendar le tako lahko doživim veliko stvari in le tako mi začetna cona neudobja, kasneje postane cona udobja.

Tudi vi si lahko drznete živeti svoje življenje!