Živo srebro iz amalgamskih zalivk je glavni vir strupenih obremenitev z živim srebrom. Danes skoraj ne najdete človeka, ki ne bi imel teh cenenih polnitev. Zato se bomo v nadaljnjem posvetili zlasti temu cenenemu polnilu – in odstranjevanju plomb. Marsikdo ne ve, da se ob odstranjevanju zalivk sprosti največ živega srebra; zaradi česar lahko nastanejo zdravstveni problemi ali se povečajo. Niso pa problem same polnitve, temveč njihovo odstranjevanje. Na primeru glavne sestavine, živega srebra, vam bomo razložili tudi možne simptome in obolenja.
Amalgamske zalivke
V zadnjih dvajsetih letih so bile objavljene številne študije, ki potrjujejo škodljivost amalgamskih zalivk v zobeh. Strupene sestavine amalgama (živo srebro, srebro, kositer, cink in baker) se v merljivih količinah izločajo iz zobnih zalivk, naše telo jih absorbira in nalaga v različnih organih. Amalgamske zalivke so glavni vir obremenjenosti človeškega telesa z živim srebrom. Ker je živo srebro med vsemi kovinami, ki sestavljajo amalgam, najbolj strupeno, bomo v nadaljevanju obravnavali predvsem posledice zastrupitve z živim srebrom in njihovo odstranjevanje.
Kaj je amalgam?
Amalgam je zmes približno 50 odstotkov tekočega živega srebra in 50 odstotkov finega prahu, ki ga sestavljajo različne kovine: srebro (20%–33%), kositer (12%–30%), baker (3%–13%) in cink (1%). Takšno zmes lahko dobro oblikujemo, strdi se po tridesetih minutah in se pri tem še nekoliko razteza. Te lastnosti omogočajo dobro obdelavo, skupaj z nizkimi stroški so tudi glavni razlog, da se je ta »nevarni odpadek« tako razširil. Amalgam v primerjavi z zlatimi zalivkami ni zlitina, temveč porozna zmes, ki katere živo srebro z lahkoto izpareva.
Resorpcija – kako pride živo srebro iz zalivk v telo?
- Slina raztopi najmanjše delce polnila, pogoltnemo jih, nato pa preko črevesja prispejo v kri in živce.
- Delce živega srebra, ki izparijo iz zalivk, vdihnemo in preko pljuč preidejo v krvni obtok.
- Živo srebro vdre neposredno v zob, preko zobnega živca vzdolž ostalih živcev prispe v možgane in se tam uskladišči.
Izločanje živega srebra iz zalivk močno spodbujajo galvanski tokovi v ustih, ki nastajajo ob prisotnosti različnih kovinskih zalivk (npr. zlato in amalgam, kovinski mostički in amalgam, kovinske proteze in amalgam itd.). Problematično pa ni izločanje živega srebra, temveč njegova absorpcija in kopičenje v telesu. Zdravniki, ki še uporabljajo amalgam, vedno znova zanikajo to dejstvo, vendar je škodljivost živega srebra znanstveno nedvomno dokazana. Znanstveniki so raziskovali poškodbe ledvic in možganov umrlih in njihovo povezanost z vsebnostjo živega srebra v tkivu. Rezultat je jasno pokazal toliko večjo poškodovanost organov, kolikor višje so bile koncentracije živega srebra v tkivu. Količina živega srebra v tkivu pa je bila odvisna od števila amalgamskih zalivk in je bila tri- do devetkrat višja kot pri ljudeh brez amalgamskih zalivk. Celo svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1991 sporočila, da so glavni vir živega srebra v našem telesu amalgamske zalivke (3–17 mg/dan). Veliko manj ga dobimo iz mesa, rib in morskih sadežev (2,34 mg/dan) in zgolj minimalne količine iz drugih živil (0,25 mg/dan).
Zakaj so težke kovine strupene?
Nobena kovina sama po sebi sprva ni strupena. Naše telo nekatere v najmanjših količinah celo potrebuje – tako imenovane elemente v sledovih, mikroelemente. Presežne kovine telo skladišči v maščobnem in vezivnem tkivu in s tem ohranja kri čisto. Ko so prva skladišča (maščobno in vezivno tkivo) polna, se strupene kovine odlagajo tudi v drugih predelih in tako prodrejo v vse telesne celice.
Težke kovine se imenujejo tako zato, ker so težje od drugih elementov, imajo torej večjo gostoto. Težke kovine izrinejo lahke (življenjsko potrebne) elemente z njihovih pozicij in mesta delovanja v telesu. Ko se težke kovine nakopičijo v celicah, dobre snovi izginejo. Tako so izničeni vsi učinki, ki so bili doseženi z delovanjem dobrih snovi.
Zaradi tega nalaganja, izrinjanja in vplivanja v telesu se težke kovine spremenijo v strup.
Klasična medicina se praviloma ukvarja le z akutnimi zastrupitvami s težkimi kovinami. Kroničnih obremenitev (nalaganje preko daljšega obdobja) s težkimi kovinami ne preiskuje in jih a priori izključuje. Izjema so celostno misleči terapevti in zdravniki (specialisti) okoljske medicine. Če boste brali dalje, boste razumeli, zakaj se medicina ne ukvarja s težkimi kovinami. Diagnoza namreč po eni strani ni vedno lahka, še bolj problematično pa je pravilno zdravljenje. In zato se zelo hitro zgodi, da tako pomembna spoznanja niso prenesena v vsakdanjo prakso.
Opozorilo: Kadar razgrajujemo maščobo z dieto, postenjem ali spremembo načina prehranjevanja, se težke kovine, naložene v maščobnem tkivu, sprostijo in prispejo v kri. Pri razgrajevanju maščobe je treba vselej paziti na to, da obenem dovajamo telesu dovolj vitalnih snovi ali vezivnih sestavin, ki vežejo težke kovine in jih izločijo. Sicer dobro mišljeno postenje lahko hitro pripelje do akutne zastrupitve, posledica pa je poslabšanje zdravstvenega stanja.
Kaj povzročajo težke kovine?
- Med najpomembnejšimi dejavniki strupenosti težkih kovin je nalaganje živega srebra v žveplovih beljakovinskih spojinah, zlasti v encimih, kar povzroči njihovo blokado. To prizadene osrednje telesne funkcije. Odločilno vpliva celo na transportne procese celičnih membran, tako da lahko telesne celice zaradi delovanja težkih kovin odmrejo.
- Naslednji dejavnik je nastajanje prostih radikalov. Prosti radikali povzročajo oksidacijo pomembnih molekul v telesu, na kratko, telo potrebuje več antioksidantov.
- Težke kovine lahko reagirajo z našo dedno substanco (DNK) in povzročijo spremembe, npr. kot pri raku.
- Znanstveni poskusi so pokazali, da postanejo bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk odporne proti antibiotikom.
- Če se v telesu nakopiči živo srebro, naraste potreba po vitaminih, mineralih in mikroelementih. Zaradi blokade vseh presnovnih procesov je treba vsak dan dovajati snovi, ki prevzamejo naloge blokiranih razstrupljevalnih sistemov. Če tej dodatni potrebi ni zadoščeno s prehrano, lahko pride do različnih pomanjkanj (pomanjkanje mineralnih snovi npr. povzroči zakisanost, ki ima najrazličnejše posledice).
- Glivice kot candida albicans se dobesedno prilepijo na živo srebro; težke kovine tako povzročijo porast glivic v telesu.
- Težke kovine lahko povzročijo razvoj avtoimunskih bolezni. Imunski sistem jih skoraj nikoli ne napade, ker so premajhne. Kadar se kovina poveže s katero od sestavin celice (protein, žveplova spojina), jo telo lahko prepozna kot strup in začne napadati celo lastno celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih obolenj. Telo torej pri avtoimunski bolezni ne napada pomotoma zdravih telesnih celic, kot pogosto domnevajo, temveč namensko uničuje celice, zastrupljene s težkimi kovinami. To je pravzaprav razumna reakcija telesa, ki pa lahko žal povzroči hude poškodbe.
- Največ škode pa povzroča kopičenje težkih kovin (zlasti živega srebra) v živčnih celicah. Živo srebro preprečuje živcu sprejemanje potrebnih hranilnih snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji se upočasnijo ali povsem prenehajo, vse tja do odmrtja živca. Poskusi so pokazali, da živo srebro lahko uniči živčne ovojnice (mielinske ovojnice), npr. pri obolenju zaradi multiple skleroze. Novejše študije so pokazale, da celo izredno majhne količine živega srebra (mnogo manjše od navedenih mejnih vrednosti) vplivajo na človekovo vedenje (psiho).
- Težke kovine izrinejo lahke kovine iz njihove pozicije in mesta delovanja v telesu. Gostota živega srebra (g/cm3) znaša 13,55; svinca 11,34; bakra 8,92; cinka 7,14; selena 4,82. Klasična povezava je neposredno siromašenje selena v celicah ob naraščajoči obremenjenosti z živim srebrom. Podobno opažamo ob izgubi cinka zaradi nalaganja bakra.
- Težke kovine tako ne škodujejo le neposredno celicam, telesu in njegovim funkcijam, temveč povzročajo pomanjkanje mineralov in mikroelementov. Zasedajo mesta, kjer se sicer nahajajo dobre snovi.
To spoznanje je glede terapije vsestransko odločilnega pomena. Ne zadošča namreč, da težke kovine vidimo kot obremenitev in jih odstranjujemo z razstrupljanjem; hkrati je treba brezpogojno dovajati manjkajoče minerale in mikroelemente. Če praznih mest ne zapolnimo, encimi, telesne in celične funkcije ne morejo delovati. To je tudi razlaga razlike med uspešnimi in neuspešnimi razstrupljanji težkih kovin pri različnih terapevtih.
Mnoge študije kažejo nedvomno povezavo med obremenjenostjo s težkimi kovinami in obolenji. Zaradi tega bi moral vsak bolnik razmisliti, ali ni tudi pri njem tako in ali ni ta obremenjenost povezana z njegovo boleznijo. Tudi in prav zato, ker zdravniki praviloma prezrejo taka razmišljanja, je vsak posameznik sam odgovoren za svoje dobro počutje in zdravje. Ne glede na to, ali gre za zdravljenje bolezni ali za njeno preprečevanje!
Težke kovine so razlog, da ne klasične ne alternativne terapije ne morejo v celoti razviti svojega delovanja. Zato bi bilo treba najpozneje po nezadovoljivih terapevtskih rezultatih zagotoviti, da nakopičene težke kovine ne preprečujejo ozdravitve.
Glivice candida in težke kovine
Soodvisnost med glivicami, kot je candida, in težkimi kovinami, zlasti amalgamom, je tako pomembna, da ji posvečam poseben razdelek.
Vplivi težkih kovin, kot so opisani zgoraj, vedno povzročijo poslabšanje imunskega sistema. Slab imunski sistem pa omogoča razmnoževanje škodljivih glivic. Če ima človek dalj časa amalgamske zalivke, s hrano vsak dan pogoltne majhne količine živega srebra. Sčasoma je vsa črevesna sluznica obremenjena z živim srebrom. Težke kovine tako oslabijo imunski sistem v celoti in črevesno sluznico lokalno. Posledica so vedno glivice candida. Če uživamo s hrano malo ogljikovih hidratov, se le zmerno razširijo, če pa naša hrana vsebuje veliko sladkorja in ogljikovih hidratov, pride skoraj do invazije glivic. Posledice vsi še predobro poznamo: alergije, črevesni problemi, utrujenost itd.
Če se zadevi posvetimo lokalno, lahko vidimo, kako genialna je narava. Glivice candida vsrkajo težke kovine in tako pomagajo razbremeniti črevesno sluznico. Zato pridejo na pomoč vedno tam, kjer pride v naravi do zastrupitve. To je najprej dobra stran. Toda glivice s težkimi kovinami žal ostanejo v črevesu in tako problem zastrupitve ni rešen. Nasprotno. Glivice tvorijo aflatoksine, zelo obremenjujoče strupe in tako povzročijo dodatno obremenjenost telesa s strupi, zlasti jeter. Kar sprva lokalno razbremeni sluznico, se nato vrne kot bumerang.
Mnogo ljudi ve, da imajo probleme z glivicami candida; poskušajo jih omejiti z dieto. Nekateri si v lekarni preskrbijo celo protiglivična sredstva ali naravna olja in izvlečke, ki pomorijo glivice. Žal vse to ne pomaga odstraniti vzroka. Nasprotno. Zaradi protiglivičnih sredstev se vse skupaj pogosto še poslabša. Glivice namreč hitro odmrejo. Težke kovine, naložene v njih, se v hipu sprostijo in preidejo v kri, kar povzroči nenadno zastrupitev organov z vsemi njenimi posledicami. Imunski sistem je še bolj oslabljen, glivice candida zelo hitro ponovno zrastejo v še večjem številu, ker je telo trajno oslabljeno. Dobro mišljena terapija povzroči škodo telesu.
Ugotavljanje obremenjenosti s težkimi kovinami
V medicini smo vajeni ugotavljati obremenjenost s preiskavo krvi ali s slikanjem. Žal pa ultrazvok, MRT ali CT ne razkrijejo težkih kovin. Preiskave s slikanjem torej niso uporabne za diagnosticiranje težkih kovin.
Odločilen razlog, zakaj v klasični medicini ne prepoznamo kroničnih obremenjenosti s težkimi kovinami in te posledično tudi niso priznane, je dejstvo, da telo pri kronični zastrupitvi več let vsakodnevno absorbira majhne količine težkih kovin (skozi pljuča, črevesje ali kožo). Deloma se takoj spet izločijo, deloma se naložijo v tkivu in organih. Vsak dan se jim pridruži nova majhna količina in obremenjenost v tkivu je vse večja. Težke kovine tako šele po več letih povzročijo prve simptome. Takrat se ne nahajajo več le v maščobnem in vezivnem tkivu, sčasoma so se nakopičile v vseh organih, sklepih in živcih. Natančneje rečeno, v posameznih celicah organov, živcev in tkiva.
Normalen urin
Pri kronično obremenjenem pacientu ugotavlja klasična medicina obremenjenost v normalnem jutranjem urinu. Kakšne količine lahko pričakujemo? Le tiste, ki so bile absorbirane prejšnji dan in ki se tako ali tako vsak dan izločijo. O neizločenih in nakopičenih obremenitvah, ki so se nabirale v telesu več let, pa ne bi smeli sklepati na ta način. Žal pa klasična medicina dela ravno to napako. Če ni obremenitve v normalnem urinu, torej tudi ni kronične zastrupitve. Morda mi ne boste verjeli, ker porečete, saj je vendar jasno, da to ne gre tako, a trenutno je to žalostna resnica.
Urin po mobilizaciji
Če hočemo kronično obremenjenost s težkimi kovinami oz. njihovo nakopičenost ugotoviti s pomočjo urina, moramo narediti tako imenovan mobilizacijski test. Pacient vzame v ta namen snovi (kelate), ki lahko vežejo nakopičene težke kovine. Te snovi se nato v naslednjih urah skupaj s težkimi kovinami izločijo preko ledvic v urin. Ko nato urin po mobilizaciji na težke kovine pregledamo, lahko določimo, koliko težkih kovin se je nakopičilo v telesu in celo katere kovine so to. V okoljski medicini je ta test danes standard in velja za edino metodo diagnosticiranja kroničnih zastrupitev.
Kri
Nekateri terapevti poskušajo kronične zastrupitve diagnosticirati preko krvi. Tu pa naletimo na povsem enak problem kot pri urinu. Krvni serum vsebuje le aktualne težke kovine zadnjih nekaj dni. Laboratorijska analiza zato pokaže izjemno nizke vrednosti, kronične obremenitve pa ostanejo neodkrite. Malce bolj zviti terapevti ne vzamejo krvnega seruma, temveč eritrocite (rdeče krvničke). Pri taki preiskavi merijo medcelično obremenjenost rdečih krvničk. Življenjska doba rdečih krvničk je ca. štiri mesece; v tem času absorbirajo težke kovine kot vse naše telesne celice. Zato lahko iz takih preiskav že razberemo vsaj obremenitve zadnjih štirih mesecev. Težkih kovin, ki so se nalagale več let, pa tudi na tak način ne moremo najti. Tako lahko z gotovostjo rečemo, da je preiskava medcelične krvi boljša od preiskave krvnega seruma ali celo normalnega urina. Toda za diagnosticiranje kronične zastrupitve je sporočilna le preiskava urina po predhodni mobilizaciji.
Lasje
Alternativna medicina ponuja za določanje obremenjenosti s težkimi kovinami tudi analize las. Za analizo uporabimo 1 – 2 cm dolge lase neposredno ob robu lasišča. V laseh se nakopiči vse, kar se je v času njihove rasti nahajalo v telesu. Pri 1 – 2 cm je to obdobje 5 – 6 tednov. Zato tudi pri tem preiskovalnem postopku ne prepoznamo kroničnih obremenitev, temveč le to, kar se je nakopičilo v zadnjih tednih.
Težav ne povzroča »prosto«, temveč nakopičeno živo srebro. Analize krvi, urina in las brez mobilizacije niso primerne pri kronični obremenitvi z živim srebrom, ker telo brez mobilizacije izloči komaj kaj merljivega. Za dokazovanje nakopičenih težkih kovin je primeren tako imenovan mobilizacijski test.
Povzetek
S težkimi kovinami je zastrupljenih več ljudi, kot smo doslej domnevali. Prizadeti so predvsem kronični bolniki. Le malo se jih zaveda, kako strupene so te kovine, ki se nalagajo v telesu, zato mnogi ne pomislijo na povezavo z boleznijo.
Težke kovine so lahko bodisi vzrok bolezni bodisi njena posledica. Ker medicina nima dovolj izkušenj, žal ne odkrije številnih kroničnih zastrupitev s težkimi kovinami.
Obremenjenost s težkimi kovinami ni edini dejavnik, ki vpliva na delovanje celega telesa. Toda dokler nakopičene težke kovine obremenjujejo telo, imajo celo najboljše terapije malo možnosti za uspeh, ne glede na to, ali gre za klasične ali alternativne ukrepe. Najpozneje po nezadovoljivih terapevtskih rezultatih bi morali razmišljati o izključitvi možne obremenjenosti s težkimi kovinami.
Vsak posameznik je sam odgovoren zase in za svoje zdravje. V upanju, da smo vam posredovali potrebne informacije, vam želimo mnogo uspeha. Obrestovalo se vam bo!
Odstranjevanje amalgama
Tudi pri odstranjevanju amalgama je potrebno biti zelo previden, saj se lahko takrat pri zobozdravniku, ki se te tematike ne zaveda, še dodatno zastrupimo. Kako se varno odstrani amalgam, si lahko preberete na http://www.veselnasmeh.si/#!amalgam/jq8s5
Hvala Dominik Golenhofen, ki si z nami delil tako pomembno a zamolčano zgodbo. Svoje zdravje moramo resnično vzeti v svoje roke. Torej, koliko amalgamskih zalivk imate v ustih?
Želim vam prijetno nasmejan teden, vaša Tajča