Morda se bo komu zdelo moje pisanje nenavadno, vendar je vedno več literature tudi na to »neznano« temo. Prvič sem se s tem seznanila, ko sem brala knjigo Devet stopnic, ki opisuje kaj se dogaja z dušo, ki se bo utelesila skozi vso nosečnost. Omenjeno knjigo sem brala že pri drugi nosečnosti, vendar se me ni tako dotaknila kot pri tretji nosečnosti. Bila mi je zelo zanimiva, to pa je bilo tudi vse. In ker se že dve leti intenzivno ukvarjam z raziskovanjem energij in nam neraziskanega sveta, me je tokrat ta ista knjiga navdušila, da sem začela z dušo, ki jo nosim v trebuhu tudi komunicirati. Res je, da če ne bi že kar nekaj časa prej meditirala, je morda ne bi tako intenzivno zaznala. Vsekakor pa priporočam vsaki bodoči mamici, da poskusi. Pomembno je, da si najdemo miren kotiček, se udobno namestimo, meni najbolj ustreza v sedečem položaju na kavču, tako da se res lahko sprostim. Noge so lahko »poturško« ali pa sproščene na tleh. Zaželeno je, da si prižgemo meditativno muziko, jaz se sproščam na glasbo Deve Premal (v Youtube vtipkate Deva Premal mix, kjer je njene glasbe za ves dan) in najprej nekajkrat zavestno globoko vdihnemo v trebuh in izdihnemo vse skrbi, vse kar nas obremenjuje. Dih je izredno pomemben, saj tako napolnimo svoje telo s kisikom in istočasno povabimo k sebi svojo dušo in dušo še nerojenega otroka. V kolikor še niste noseče in nameravate postati v bližnji prihodnosti, si lahko same izberete  kakšno dušo želite dobiti.
Tudi v knjigi Devet stopnic,  duša, ki se bo utelesila, preko avtorice kanalizira, kako ji je na začetku nosečnosti težko biti v telesu, zato v njem preživi le kratek čas, sicer pa je izven telesa, proti koncu nosečnosti pa je vedno dalj časa v telesu, zadnje dni pa v glavnem ves čas, saj se mora popolnoma navaditi na telo. Ker se v telesu počutijo izredno utesnjene in čutijo vse, kar čuti mama (tako negativna kot pozitivna čustva), ji s pogovorom in s tem, da ji pokažemo, da je zaželena, se z njo karkoli pogovorimo, zelo olajša bivanje v še nerojenem telesu.
Jaz ji enostavno postavljam vprašanja, ona pa mi odgovarja tako, da mi glava fizično v popolnoma sproščenem položaju prikima ali odkima. Tako sem npr. izvedela za spol, ime, kakšen način poroda si želi in podobno. Ime je izredno pomembno, saj če damo duši njeno pravo ime, se bo na Zemlji lažje spomnila, s kakšnim namenom se je utelesila. Ime nam skuša povedati na različne načine, lahko preko sanj, preko partnerja, otroka ali kakšnega sorodnika. Jaz sem jo ves čas prosila, naj mi pove katero je njeno pravo ime, da jo bomo lahko tudi na Zemlji klicali z njenim imenom. V približno petem mesecu nosečnosti, mi ga je povedala preko sestre sredi koncerta Deve Premal  in ko sem jo vprašala, če je to njeno pravo ime, mi je odločno prikimala, enako tudi partnerju. Zaupala vam ga bom po njenem rojstvu. Za spol mi je od vsega začetka govorila, da je punčka in prav zanimivo mi je, da se pri ginekologinji nikoli ni videlo spola, saj je vedno imela prekrižane noge, kot da bi mi sporočala, da naj ji zaupam, da mi je spol že sporočila. Torej bom na potrditev morala počakati do njenega rojstva.
Še nerojena duša, pa se izredno dobro počuti, če hodi mamica na masaže, si dela kopeli (v vodi res uživa), izvaja streching, hodi na sprehode in seveda uživa zdravo hrano (čim več svežega sadja in zelenjave).
V nosečnosti in če je možno vedno, se čim bolj izogibajmo stresu in negativnim čustvom, saj če vemo, da se vse zgodi z nekim pozitivnim namenom in da bo rezultat na koncu pozitiven, se nam res ne izplača razburjati. Tudi, če še ne vemo, kakšen je razlog, zakaj se nam nekaj dogaja, ga bomo, če bomo želeli, izvedeli kasneje. Mi le zaupajmo, kajti življenje je vedno pozitivno. Še vedno, ko gledamo na nek problem čez nekaj časa nazaj, se nam zdi problem veliko manjši in velikokrat se nam zdi smešno, da smo se takrat tako sekirali. Morda nas prav neka negativna izkušnja pripelje do nečesa čudovitega, zato uživajmo vsak dan svojega zemeljskega življenja.

Nosečnost je res posebno stanje, ki se ga zavedajo le ženske, ki so noseče, kasneje na to kmalu pozabiš. Tvoje telo naenkrat dela za dva, zmanjša se psihofizična zmogljivost, postaneš nekako bolj omejen pri gibanju. Da ne omenjam prvega trimesečja, ki se lahko spremeni v en velik test, kako kljub grozni slabosti čez cel dan, zdržati do naslednjega dne in tako iz dneva v dan, dokler slabost ne mine :). Vsaj pri meni je bilo tako kar celih 8 tednov, tako da mi je že partner rekel, da me ne more več gledati, da naj se spravim v red. Pa ne, da bi karkoli jamrala ali bila sitna do drugih, samo vlekla sem se naokoli brez nekega žara in veselja, ki je sicer pri meni vedno prisoten. K sreči je to obdobje že nekaj časa za mano. Poznam kar nekaj srečnic, ki jim ni bilo slabo niti minuto v celi nosečnosti. Seveda ima vsaka svoje »težave« in verjamem, da test nikoli ni težji kot si ga sposoben rešiti. To sem si takrat ves čas ponavljala :). Vsem,  ki imate podobne težave, torej v tolažbo, da bo tudi slabost kmalu minila.
Takrat se je zame res začela nosečnost, tudi z vsemi pozitivnimi stranmi. Vzela sem si res čas zase, imam to srečo, da imam okoli sebe pridne, pozitivne in delavne ljudi, ki poskrbijo, da v firmi vse teče tako, kot mora. In ker nisem ena izmed tistih lastnikov, ki mislijo, da sami vse naredijo najbolje, pri tem s svojim egom nimam težav. Jaz se raje obdam z ljudmi, ki so še bolj sposobni in se odlično spoznajo na svoje področje, tako da jim popolnoma zaupam. Tega zagotovo ne bi naredila, če ne bi bila noseča, vsaj ne v takem obsegu.
Nosečnosti sem se najbolj začela zavedati, ko sem začutila, da se v mojem trebuhu nekaj dogaja. Sedaj so to že močne brce, ki me velikokrat zbudijo iz trdnega spanca. Vem, da je v trebuhu bolj malo prostora, samo včasih bi tale dušica lahko najprej bolj narahlo potrkala in mi šele potem zadala močan udarec direktno v poln mehur :). Trenutno sem v 28. tednu in trebuh (ter še kaj drugega) pridno raste. Ne vem sicer kako se mi ob večinoma presni hrani kilogrami kar nabirajo, ampak očitno so res na delu hormoni. Sicer bi raje videla, če bi se redila le v trebuh, vendar iz izkušenj vem, da bom pridobljeno težo po porodu hitro izgubila. Pri prvi in drugi nosečnosti sem se zredila kar 17 kg in sem kmalu po porodu imela manj kot pred zanositvijo, s tem da takrat nisem jedla tako zdravo kot sedaj. Torej bom tudi te kilograme brez problema izgubila. Sem si pa zadala, da se ne bom zredila več kot 10 kg. Sicer še ne vem kako mi bo to uspelo, ker se sedaj ravno na 10kg plusa :).
Res je, da sem prve tri mesece zaradi slabosti veliko jedla, saj mi le takrat ni bilo slabo, poslužila pa sem se tudi kuhane hrane, skratka vsega, za kar se mi je zdelo, da mi utegne pregnati slabost. Nisem pa posegala po mesu in ribah, saj mi zavest tega ne dopušča več. K sreči mi ta vrsta hrane tudi ne diši. Poleg tega sem prenehala s telovadbo, saj se res nisem mogla pripraviti k malce bolj aktivnemu gibanju. S telovadbo sem začela šele v drugem trimesečju in v kratkem bom posnela nekaj sklopov vaj, ki so primerne za nosečnice. Pisala bom tudi o tem, kako se pogovarjaš z dušo, ki jo nosiš v trebuhu, pa o prehrani in še marsičem :).
Čim lepšo nosečnost želim vsem nosečkam :).