Nekaj tednov nazaj me je kot strela z jasnega zadel odlomek iz Štirideset pravil ljubezni, ki sem ga na mail dobila od Savine:
“Bujno je tvoje življenje, polno in izpolnjeno, dokler ne pride nekdo in povzroči, da spoznaš, kar si ves čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši – praznino, ki si se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj. Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje ogledalo.”
Predstavljala sem si, da je moje življenje čudovito, čeprav sem že nekajkrat vmes pomislila, da bi bil čas za spremembo, vendar sem vsakič znova padla v vsakodnevno rutino.
Potem pa sem tako globoko začutila, kako sem niti svojega življenja prepustil drugim…
Ko se zaveš, da nisi imel dovolj moči, da bi poslušal sebe… Da bi se resnično sploh slišal.
Prepoznanje boli. Vsa ta bolečina, ki jo čutim v sebi je znak, da se nisem imela rada, kajti v nasprotnem primeru, bi poslušala svoje srce in zaupala, da bo življenje lepše, če ga vzamem v svoje roke, če resnično in na glas rečem NE tistemu, česar ne želim. Vse dokler pustimo drugim, da na nas odlagajo svoja bremena, svojo jezo, svoj strah, žalost, se počasi začnemo zlivati s temi čustvi. In da stopiš ven, potrebuješ neverjetno moč, neverjetni pogum. Kolikokrat sem že slišala, da moramo enostavno stopiti stran od ljudi in situacij, ki nam ne ustrezajo. Da pa to dejansko storiš, še posebej, če so del tvojega življenja, pa moraš marsikaj prepoznati.
Večina nas sprejme situacijo v upanju, da se bo izboljšala. Kar pa se resnično zgodi je, da se mi prilagodimo situaciji in z njo vred umiramo. Umira naše srce, naš smeh, naše veselje in postajamo le še svoja senca. Vse dokler ne prepoznamo učitelja, ki ti pokaže, česa vsega nimamo dokler nimamo vsega tako dovolj, da si končno rečemo NE! Tokrat je dovolj. Na Zemljo sem prišla zato, da bi resnično živela svoje življenje.
Končno sem sebe postavila na prvo mesto in naredila to, kar mi je sporočalo srce. Kar mi je sporočalo že nekaj časa, vendar ga zaradi hrupa okoli mene nisem slišala. Ko sem začutila bolečino, ki mi je ležala v srcu, sem vedela, da sem postala neverjetno močna Tajča in da poti nazaj več ni.
Odločila sem se, da postanem ženska, ki bo ljubljena zaradi svoje energije, taka kot je in da bom vračala energijo ljubezni, kajti ljubezen je najbolj sijoča zvezda na notranjem nebu naše biti. Zunanje zvezde niso nič v primerjavi z njo, pravi Osho.
Naučila sem se lekcije, končno sem vstala, kljub temu, da ne vem kaj me čaka. Vendar se ne bojim.
Bala sem se palete pisanih čustvenih vzorcev, ki se bodo vsuli na mene ob tem, ko bom zastopala sporočilo mojega srca. Vendar za seboj imam že kar nekaj neprijetnih izkušenj, po katerih sem se vedno pobrala. Tudi tokrat se bom. Močna sem. Čutim, kako se z bosimi nogami zakopljem v zemljo, dobim neverjetno moč in popolnoma nič me ne more premakniti.
Sedaj pa, če želim v svoje življenje pritegniti vse to, kar sem neskončno pogrešala in zaradi česar sem se nehala smejati, imam vrata, ki so mi to preprečevala, odprta.
Veselim se življenja in vsakega novega trenutka, tukaj in zdaj.
