Objavljeno

Ven iz cone udobja 1

Na drugi strani našega največjega strahu, so najboljše stvari našega življenja…

 To je stavek, k kateremu se zadnje čase vedno več zatekam.
Zadnje čase se vse pogosteje mečem ven iz cone udobja, ker se zavedam, da se tam življenje šele začne.
Pri sebi opažam, da sem pri 40-ih začela ugotavljati, da sem prišla svoje življenje resnično živet in v njem uživat.

V coni udobja, v kateri se žal najraje zadržujemo, zamujamo ogromno čudovitih trenutkov, ki nam jih življenje ponuja. Bojimo se iti v področje neznanih dogodkov, neznanih izkušenj. Vrtimo se v situacijah, ki so nam dobro poznane, točno vemo kaj se bo zgodilo, po drugi strani pa bi si želeli nekaj več. Več dogajanja, več zabave, sreče, igrivosti in neobremenjenosti z mnenji drugih.
Pa da ne bo pomote, da gremo ven iz cone udobja, potrebujemo veliko poguma in energije in predvsem moramo vedeti, da bomo dobili novo izkušnjo, novo znanje in tudi nove užitke. Pa tudi, če rezultat ni takšen kot smo ga pričakovali, smo se vsaj naučili, kako se neke stvari ne lotiti. Jaz sebi non stop govorim, če ti rezultat še ni všeč, pač še nisi na cilju. Vztrajaj, bodi potrpežljiva in predvsem ne odnehaj.

Za 40-ti rojstni dan sem si podarila darilo, ki mi je dalo eno izmed najpomembnejših lekcij v življenju. Skočila sem s padalom v tandemu. Vedno sem si želela leteti, vendar nikoli nisem imela poguma skočiti iz 4000 m nadmorske višine v prazno. Zavedala sem se, da bom morala čez nor strah, čez nekaj popolnoma novega, nepoznanega, da bom lahko uživala v občutku popolne svobode, tukaj in zdaj.

Bolj ko se je bližal dan skoka, bolj sem se zavedala, da me čaka res velik izziv. Ne glede na to, kakšen bo strah, opravila bom tudi skok iz letala. Namenoma sem izbrala Bovec, ker me pogled na gore še toliko bolj poveže z naravo. Vsakič, ko gledam gore v daljavi, si želim biti del njih.
Pred letom te inštruktor pripravi na vse faze pred in po skoku in te nauči kako moraš v času leta držati svoje telo. Najpomembnejše pa je, da pri skoku iz letala ne gledaš dol, ampak gledaš gor. Kot nalašč mora biti situacija otežena še s tem, da je inštruktor na tvojem hrbtu in ne obratno, kar bi bilo za tvoj um precej olajševalno.
Ko se spomnim na let z letalom, še zdaj čutim utrip srca tik pred skokom, ko so bila vrata že odprta. Sama sebe sem spodbujala: »vse je ok, zaupaj…« In ko sem tik pred štartom stala na robu letala, vsekakor nisem pogledala dol, tik pred skokom sem si 3x rekla zaupam, zaupam, zaupam, nato pa skočila. Prvih nekaj sekund je bila prava neznanka, padaš, turbulenca, potem pa se je vse umirilo in prišla sem v občutek nirvane, v občutek norega užitka, ko z 200 km/h letiš proti zemlji, ko občuduješ naravo kot ptice.
Minuta prostega pada, je v moje življenje pripeljala užitek, smeh, veselje do življenja, predvsem pa me je spomnila na to, da zamujam življenje, v kolikor živim »podganjo dirko«.
V meni se je zbudila punčka, ki je v meni spala kot sneguljčica. Skok s padalom je bil zame princ na belem konju. Vrnila sem se v življenje, začela sem plezati po 20-ih letih, začela sem delati stvari, ki me v življenju veselijo, obkrožila sem se s pozitivno energijo, v svojem življenju naredila veliko sprememb in sedaj je smeh vsakodnevna stalnica. Zelo pogosto se mi dogaja, da me v družbi popade tak smeh, ki ga nikakor ne morem ustaviti in končam s solzami v očeh. Tako kot včasih v šoli ali pa pred starši, ki so igrali stroge starše, tebe je pa razganjalo od znotraj in nisi mogel ostati resen.
Od skoka naprej, se vsakič v težki situaciji ali v občutku strahu, spomnim na situacijo tik pred skokom, ko sem imela v sebi nenormalen strah. In vem, da moram čez strah, tudi če me je noro strah, ker vem, da me zelo kmalu čaka užitek. Ko ena vrata zaprem, se mi šele lahko odprejo nova. V življenju moram zaupat. In ne, ni res, da imajo eni pač srečo, eni se pač brcajo ven iz cone udobja in preko strahu dosegajo rezultate, ki si jih tudi drugi želijo. Torej, kaj še čakate? Ven iz cone udobja.

 

Tajča Pavček