Objavljeno

Amalgam? Ne, hvala! 45.teden

Živo srebro iz amalgamskih zalivk je glavni vir strupenih obremenitev z živim srebrom. Danes skoraj ne najdete človeka, ki ne bi imel teh cenenih polnitev. Zato se bomo v nadaljnjem posvetili zlasti temu cenenemu polnilu – in odstranjevanju plomb. Marsikdo ne ve, da se ob odstranjevanju zalivk sprosti največ živega srebra; zaradi česar lahko nastanejo zdravstveni problemi ali se povečajo. Niso pa problem same polnitve, temveč njihovo odstranjevanje. Na primeru glavne sestavine, živega srebra, vam bomo razložili tudi možne simptome in obolenja.

Amalgamske zalivke

V zadnjih dvajsetih letih so bile objavljene številne študije, ki potrjujejo škodljivost amalgamskih zalivk v zobeh. Strupene sestavine amalgama (živo srebro, srebro, kositer, cink in baker) se v merljivih količinah izločajo iz zobnih zalivk, naše telo jih absorbira in nalaga v različnih organih. Amalgamske zalivke so glavni vir obremenjenosti človeškega telesa z živim srebrom. Ker je živo srebro med vsemi kovinami, ki sestavljajo amalgam, najbolj strupeno, bomo v nadaljevanju obravnavali predvsem posledice zastrupitve z živim srebrom in njihovo odstranjevanje.

Kaj je amalgam?

Amalgam je zmes približno 50 odstotkov tekočega živega srebra in 50 odstotkov finega prahu, ki ga sestavljajo različne kovine: srebro (20%–33%), kositer (12%–30%), baker (3%–13%) in cink (1%). Takšno zmes lahko dobro oblikujemo, strdi se po tridesetih minutah in se pri tem še nekoliko razteza. Te lastnosti omogočajo dobro obdelavo, skupaj z nizkimi stroški so tudi glavni razlog, da se je ta »nevarni odpadek« tako razširil. Amalgam v primerjavi z zlatimi zalivkami ni zlitina, temveč porozna zmes, ki katere živo srebro z lahkoto izpareva.

Resorpcija – kako pride živo srebro iz zalivk v telo?

  1. Slina raztopi najmanjše delce polnila, pogoltnemo jih, nato pa preko črevesja prispejo v kri in živce.
  2. Delce živega srebra, ki izparijo iz zalivk, vdihnemo in preko pljuč preidejo v krvni obtok.
  3. Živo srebro vdre neposredno v zob, preko zobnega živca vzdolž ostalih živcev prispe v možgane in se tam uskladišči.

Izločanje živega srebra iz zalivk močno spodbujajo galvanski tokovi v ustih, ki nastajajo ob prisotnosti različnih kovinskih zalivk (npr. zlato in amalgam, kovinski mostički in amalgam, kovinske proteze in amalgam itd.). Problematično pa ni izločanje živega srebra, temveč njegova absorpcija in kopičenje v telesu. Zdravniki, ki še uporabljajo amalgam, vedno znova zanikajo to dejstvo, vendar je škodljivost živega srebra znanstveno nedvomno dokazana. Znanstveniki so raziskovali poškodbe ledvic in možganov umrlih in njihovo povezanost z vsebnostjo živega srebra v tkivu. Rezultat je jasno pokazal toliko večjo poškodovanost organov, kolikor višje so bile koncentracije živega srebra v tkivu. Količina živega srebra v tkivu pa je bila odvisna od števila amalgamskih zalivk in je bila tri- do devetkrat višja kot pri ljudeh brez amalgamskih zalivk. Celo svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1991 sporočila, da so glavni vir živega srebra v našem telesu amalgamske zalivke (3–17 mg/dan). Veliko manj ga dobimo iz mesa, rib in morskih sadežev (2,34 mg/dan) in zgolj minimalne količine iz drugih živil (0,25 mg/dan).

Zakaj so težke kovine strupene?

Nobena kovina sama po sebi sprva ni strupena. Naše telo nekatere v najmanjših količinah celo potrebuje – tako imenovane elemente v sledovih, mikroelemente. Presežne kovine telo skladišči v maščobnem in vezivnem tkivu in s tem ohranja kri čisto. Ko so prva skladišča (maščobno in vezivno tkivo) polna, se strupene kovine odlagajo tudi v drugih predelih in tako prodrejo v vse telesne celice.

Težke kovine se imenujejo tako zato, ker so težje od drugih elementov, imajo torej večjo gostoto. Težke kovine izrinejo lahke (življenjsko potrebne) elemente z njihovih pozicij in mesta delovanja v telesu. Ko se težke kovine nakopičijo v celicah, dobre snovi izginejo. Tako so izničeni vsi učinki, ki so bili doseženi z delovanjem dobrih snovi.

Zaradi tega nalaganja, izrinjanja in vplivanja v telesu se težke kovine spremenijo v strup.

Klasična medicina se praviloma ukvarja le z akutnimi zastrupitvami s težkimi kovinami. Kroničnih obremenitev (nalaganje preko daljšega obdobja) s težkimi kovinami ne preiskuje in jih a priori izključuje. Izjema so celostno misleči terapevti in zdravniki (specialisti) okoljske medicine. Če boste brali dalje, boste razumeli, zakaj se medicina ne ukvarja s težkimi kovinami. Diagnoza namreč po eni strani ni vedno lahka, še bolj problematično pa je pravilno zdravljenje. In zato se zelo hitro zgodi, da tako pomembna spoznanja niso prenesena v vsakdanjo prakso.

Opozorilo: Kadar razgrajujemo maščobo z dieto, postenjem ali spremembo načina prehranjevanja, se težke kovine, naložene v maščobnem tkivu, sprostijo in prispejo v kri. Pri razgrajevanju maščobe je treba vselej paziti na to, da obenem dovajamo telesu dovolj vitalnih snovi ali vezivnih sestavin, ki vežejo težke kovine in jih izločijo. Sicer dobro mišljeno postenje lahko hitro pripelje do akutne zastrupitve, posledica pa je poslabšanje zdravstvenega stanja.

Kaj povzročajo težke kovine?

  • Med najpomembnejšimi dejavniki strupenosti težkih kovin je nalaganje živega srebra v žveplovih beljakovinskih spojinah, zlasti v encimih, kar povzroči njihovo blokado. To prizadene osrednje telesne funkcije. Odločilno vpliva celo na transportne procese celičnih membran, tako da lahko telesne celice zaradi delovanja težkih kovin odmrejo.
  • Naslednji dejavnik je nastajanje prostih radikalov. Prosti radikali povzročajo oksidacijo pomembnih molekul v telesu, na kratko, telo potrebuje več antioksidantov.
  • Težke kovine lahko reagirajo z našo dedno substanco (DNK) in povzročijo spremembe, npr. kot pri raku.
  • Znanstveni poskusi so pokazali, da postanejo bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk odporne proti antibiotikom.
  • Če se v telesu nakopiči živo srebro, naraste potreba po vitaminih, mineralih in mikroelementih. Zaradi blokade vseh presnovnih procesov je treba vsak dan dovajati snovi, ki prevzamejo naloge blokiranih razstrupljevalnih sistemov. Če tej dodatni potrebi ni zadoščeno s prehrano, lahko pride do različnih pomanjkanj (pomanjkanje mineralnih snovi npr. povzroči zakisanost, ki ima najrazličnejše posledice).
  • Glivice kot candida albicans se dobesedno prilepijo na živo srebro; težke kovine tako povzročijo porast glivic v telesu.
  • Težke kovine lahko povzročijo razvoj avtoimunskih bolezni. Imunski sistem jih skoraj nikoli ne napade, ker so premajhne. Kadar se kovina poveže s katero od sestavin celice (protein, žveplova spojina), jo telo lahko prepozna kot strup in začne napadati celo lastno celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih obolenj. Telo torej pri avtoimunski bolezni ne napada pomotoma zdravih telesnih celic, kot pogosto domnevajo, temveč namensko uničuje celice, zastrupljene s težkimi kovinami. To je pravzaprav razumna reakcija telesa, ki pa lahko žal povzroči hude poškodbe.
  • Največ škode pa povzroča kopičenje težkih kovin (zlasti živega srebra) v živčnih celicah. Živo srebro preprečuje živcu sprejemanje potrebnih hranilnih snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji se upočasnijo ali povsem prenehajo, vse tja do odmrtja živca. Poskusi so pokazali, da živo srebro lahko uniči živčne ovojnice (mielinske ovojnice), npr. pri obolenju zaradi multiple skleroze. Novejše študije so pokazale, da celo izredno majhne količine živega srebra (mnogo manjše od navedenih mejnih vrednosti) vplivajo na človekovo vedenje (psiho).
  • Težke kovine izrinejo lahke kovine iz njihove pozicije in mesta delovanja v telesu. Gostota živega srebra (g/cm3) znaša 13,55; svinca 11,34; bakra 8,92; cinka 7,14; selena 4,82. Klasična povezava je neposredno siromašenje selena v celicah ob naraščajoči obremenjenosti z živim srebrom. Podobno opažamo ob izgubi cinka zaradi nalaganja bakra.
  • Težke kovine tako ne škodujejo le neposredno celicam, telesu in njegovim funkcijam, temveč povzročajo pomanjkanje mineralov in mikroelementov. Zasedajo mesta, kjer se sicer nahajajo dobre snovi.

To spoznanje je glede terapije vsestransko odločilnega pomena. Ne zadošča namreč, da težke kovine vidimo kot obremenitev in jih odstranjujemo z razstrupljanjem; hkrati je treba brezpogojno dovajati manjkajoče minerale in mikroelemente. Če praznih mest ne zapolnimo, encimi, telesne in celične funkcije ne morejo delovati. To je tudi razlaga razlike med uspešnimi in neuspešnimi razstrupljanji težkih kovin pri različnih terapevtih.

 

Mnoge študije kažejo nedvomno povezavo med obremenjenostjo s težkimi kovinami in obolenji. Zaradi tega bi moral vsak bolnik razmisliti, ali ni tudi pri njem tako in ali ni ta obremenjenost povezana z njegovo boleznijo. Nadaljujte z branjem Amalgam? Ne, hvala! 45.teden

Objavljeno

Narava naj bo naše zatočišče

Zagotovo se po preživetem dnevu v naravi vsi odlično počutimo.
Zakaj torej ne bi preživeli vsak dan vsaj eno uro v naravi, kjer se bomo nadihali svežega zraka, napolnili s kisikom in prišli domov za kakšno idejo bogatejši?

Sama se praviloma vsako jutro, ko oddam otroke v vrtcu in šoli, odpravim na Šmarno goro, kjer se napolnim s pozitivno energijo, Nadaljujte z branjem Narava naj bo naše zatočišče

Objavljeno

V 3. tednih sem opravila s kandido

“Največ mi pomeni, da se je moj otrok s pomočjo te čudovite rastline (olje divjega origana) po treh letih neuspešnega boja s Kandido na črevesju rešil težave v samo treh tednih. Zdaj ga vsi v družini uživamo preventivno in brez dvoma je to rezultat, da to zimo v družini nihče ni imel gripe ali prehlada.”

To je le eno izmed sporočil, ki smo jih dobili od zadovoljnih in hvaležnih uporabnikov. Nadaljujte z branjem V 3. tednih sem opravila s kandido

Objavljeno

Veganska hrana – smrtno nevarna?

Svet je res narobe obrnjen. Zdaj že smrtno ogrožaš otroka, če ga še vedno večkrat na dan dojiš, mu daješ jesti ekološko pridelano hrano, sveže sadje in zelenjavo, zelene smoothieje, sveže pripravljeno domačo hrano, ki ne vsebuje E-jev, pestividov, antibiotikov,…

Doktrina je taka, da otrok mora jesti vse, sem poslušala v petek dopoldne, po tem ko sva s Shimo noč preživeli v pediatrični bolnici na opazovanju, Nadaljujte z branjem Veganska hrana – smrtno nevarna?